Daniel J. Siegel, Tina Payne Bryson: Celostni razvoj otroških možganov

Zarečenega kruha se največ poje. No, ta rek še posebej velja v starševstu. Saj veste, popolni starši obstajajo - le da nimajo otrok :)


Enako je veljalo zame. Predpostavke, ki sem jih imela o tem, kako se mora obnašati otrok, kakšno vedenje je sprejemljivo in kakšno ne, so bile osnovane na nekih splošno sprejetih družbenih normah, ki so mi jih posredovali starši in ostali pomembni odrasli starejše generacije. Predvsem pa so bile te predpostavke povezane s tem, da otrok nisem imela. 


Moje predpostavke je sprva kar v praksi spodkopal sin. Kasneje pa mi je v roke prišla knjiga Celostni razvoj otroških možganov, ki mi je še s strokovnega vidika pomagala razumeti, zakaj se otroci vedejo tako, kot se, in kako jim pri tem pomagati. 


Večina staršev ponavadi dobro pozna poznavanje otroškega telesa. Ogromno se ukvarjajo s fizičnim zdravjem otrok. Vedo, da temperatura nad 37 stopinj pomeni vročino, vedo, kako oskrbeti rano, da se ne vname, vedo, katere hrane otrok ne sme jesti zvečer, ker potem težko zaspi. Večini pa manjka osnovno znanje o otroških možganih. Kar je precej zoprna zadeva, sploh če vemo, da se možgani oblikujejo na podlagi izkušenj, ki jih pridobimo v zgodnjem otroštvu, na kar v največji meri vplivamo prav starši. Otroci niso le pomanjšani odrasli, kot si to marsikdo predstavlja, ampak bitja, ki se razvijajo v skladu z določenimi zakonitostmi. In enako velja za njihove možgane. Če vemo, kako delujejo otroški možgani, lahko bolje razumemo otroke, se bolje odzivamo v napornih situacijah in jim pomagamo oblikovati kvalitetne in trdne temelje za njihovo socialno, emocionalno in mentalno zdravje.


Knjiga temelji na najnovejših znanstvenih raziskavah o možganih in v ospredje postavlja integracijo delovanja možganov. Lepo razloži, kako se razvijajo možgani otrok, kaj zmorejo v določeni starosti razumeti in česa ne, kako se otroci odzivajo in kaj se v določenih situacijah dogaja ne samo v otroških, ampak tudi v možganih staršev. Pojasni razlike med levo in desno polovico možganov, med plazilskimi in bolj naprednimi možgani, in pove, kako posamezne dele povezati v celoto. Integrirani možgani se namreč kažejo v boljših zmožnostih odločanja, boljši kontroli telesa in čustvev, polnejšem razumevanju sebe, boljših medosebnih odnosih in boljšem šolskem uspehu. V knjigi je jasno opisano tudi, kako lahko ločimo med trmo, ki je razvojno pogojena, in izsiljevanjem in zakaj so nekateri pristopi, ki smo jih vajeni od naših staršev, npr. preusmerjanje pozornosti, zgrešeni. Avtorja pa tudi svetujeta pri tem, kdaj je smiselno otroka “učiti” lepega vedenja - hint: gotovo ne takrat, ko je zelo razburjen, kriči in joka.


Knjiga uporablja poljuden jezik, vsaka “možganska” zakonitost pa je predstavljena tudi s praktičnimi primeri, ki so za jasno predstavo super. Le pri sebi moramo postaviti ustrezna pričakovanja, saj se nam lahko kaj kmalu zgodi, da bomo razočarani, ko bomo določen pristop poskušali uveljaviti v praksi, in ne bo šel skozi tako gladko, kot je opisano v knjigi.


Kljub poljudnemu jeziku naj vas ne pesti dvom v njeno strokovno podlago - avtorja sta namreč v svojem krogu precej znana in spoštovana. Tina Payne Bryson je psihoterapevtka, ki preučuje teorijo vzgoje, navezanost in nevrobiologijo. Daniel Jason Siegel pa je otroški psihiater in strokovnjak za čuječnost, ki je med drugim predaval Papežu in Dalajlami.


Knjiga je torej tako splošno zanimiva in uporabna, da je must read za starše in vse, ki delajo z otroki. Priporočala pa bi jo tudi takim, ki otroke samo srečajo na ulici ali v trgovini, ko se mečejo po tleh, saj bodo tako otroke bolje razumeli. In mogoče manj obsojali njihove starše.